O projekcijah in napadalni komunikaciji v partnerskih odnosih.
Se vam kdaj zgodi, da svojega partnerja ali partnerko obsojate ali okrivite nečesa?
Nekaj primerov obsojanja se glasi npr tako: »spet mi težiš z isto stvarjo…že 100 krat sva se o tem pogovarjala in ti še vedno ne vidiš kaj delaš… vsega si ti kriv/a… če bi se le ti spremenil/a pol bi bilo vse lažje…vidim, da ti je res vseeno zame…«
Ko govorimo o dinamiki obsojanja, govorimo o načinih razmišljanja in komuniakcije, ki so del cca 10 000 let starega jezika oz. mentalnih programov, ki smo jih prevzeli z rojstvom in jih vzeli »zdravo za gotovo« tekom odraščanja.
Sedaj največkrat slepo verjamemo, da je REEES!! druga oseba, torej naš partner oz. partnerka kriva za naše slabo počutje, za naše frustracije, bolečino in nezadovoljstvo itd.
S tem ko verjamemo zgodbi, da so druge osebe odgovorne za naše občutke in čustva, se odrekamo velikemu deležu lastne moči. Zanikamo torej odgovornost za doživljanje in procese, ki se odvijajo znotraj naših lastnih teles in si na ta način zmanjšamo možnosti za zavestno usmerjanje in uporabo svoje lastne kreativne energije. Ko govorim o energiji, se nanašam na energijski potencial naših občutkov oz. emocij. Emotion = energy in motion pomeni torej energijo, ki naj jo uporabimo in nam je na voljo za namen mobilizacije naših potreb in hrepenenj, torej za namen ustvarjanja takih odnosov in življenja kakršnega si želimo.
VSAKIČ KO PARTNERJA/PARTNERKO OBSOJAMO, USTVARJAMO PROJEKCIJO.
Ne govorimo o njih temveč o nas samih. Vendar POZOR, vsak sodba nam je lahko prav tako DARILO.
Morda se sprašujete kako neki?
KO ozavestimo, da partnerja/partnerko nečesa obsojamo imamo možnost, da svojo pozornost preusmerimo iz zastarelih in nepodpornih načinov razmišljanja v stik s svojim telesom, kjer se sprožajo določeni občutki (frustracija, bolečina, tesnoba, jeza, strah..) Tej občutki so vselej naši zavezniki, saj naj lahko vodijo do globljih predelov našega bitja in naše psihe, torej do naših potreb in hrepenenj (npr. po slišanosti, bližini, intimnosti, spolnosti, vključenosti, razumevanju, podpori, svobodi…)
Na ta način nam obsojajoči govor, v kolikor ga ozavestmo, lahko pomaga do globljega stika samih s seboj.
Vsaka obsodba je torej tragični poizkus s katerimi mi skušamo zodovoljiti eno izmed svojih potreb.
Ko pridemo v stik s svojimi potrebami, ki so morda v našem odnosu nezadovoljene in ko smo v zavedanju, da smo tako za svoje občutke in za svoje potrebe kot odrasle osebe odgovorni sami (in ne naš partner/ka), takrat lahko vstopimo z ljubljeno osebo v dialog.
Namesto da bi jih še naprej obsojali, jih lahko torej povabimo, da prisluhnejo našim nezadovoljenim potrebam, ki jih artikuliramo s podporo konkretnih in izvedljivih prošenj…