Pomen nenasilne komunikacije in emocionalne inteligence znotraj kolektivov
Iz trenutka v trenutek imamo ljudje možnost, da si izbiramo pomen, ki ga pripisujemo stvarem, ki se nam v življenju dogajajo. Čeprav nimamo kontrole nad tem kaj se bo zgodilo v prihodnosti z našim podjetjem, organizacijo ali celotnim finančnim trgom, imamo vselej moč, da si izbremo kaj določena življenjska situacija za nas pomeni. Tovrstni pomen, ki si ga konstantno izbiramo, deluje kot filter skozi katerega nato zaznavamo svet in ljudi okrog sebe; imenujemo ga lahko tudi naš notranji dialog oziroma zgodba ki si jo pripovedujemo. Gre torej za priučene načine razmišljanja in prepričanja v katere (slepo) verjamemo in ki imajo velik vpliv na naše emocionalne odzive, telesno držo, komunikacijo in navsezadnje na naša dejanja.
O razdiralnem jeziku
Jezik, ki smo ga v zadnjih tisočletjih kot človeštvo razvili ter načini kako razmišljamo in uporabljamo svojo moč, v naše odnose mnogokrat vnašajo razdor, kar je razvidno tako v medosebnih odnosih, odnosih znotraj kolektivov ter tudi na politični ravni.
Začetnik jezika nenasilne komunikacije ameriški psiholog Dr. Marshall Rosenberg je tovrstni jezik, ki nam je vsem zelo dobro poznan in vsebuje besedišče obtoževanja, okrivljanja, postavljanja diagnoz, groženj in kazni, poimenoval kot razdiralni jezik.
Seveda ni s tovrstnim jezikom ničesar narobe, preprosto pa v veliko primerih ne podpira tega kar si dejansko želimo v svojih osebnih, medosebnih ali poslovnih odnosih ustvarjati.
Vsako naše dejanje ali komunikacijski odzivi je naš najboljši možni načini s katerimi skušamo zadovoljevati svoje potrebe (npr. po miru, enakovrednosti, spoštovanju, učinkovitosti, obziru…). Iz tega torej sledi, da je (verbalno) nasilje tragični pozikus s katerim ljudje skušamo zadovoljevati svoje potrebe in ob tem nimamo nikakršne kapacitete za obzir do potreb ostalih ljudi.
Od razdiralnega k povezovalnemu jeziku
Kot alternativa moralističnemu načinu razmišljanja in komunikacije, kjer se borimo za nadmoč in za to kdo ima prav in kdo ne, kdo je kriv oziroma kdo je dober in kdo je slab…, je Rosenberg razvil jezik občutkov in potreb s katerim si lahko pomagamo pri simultanem prevajanju razdiralnega jezika in pri destilaciji lepote njegovega bistva, ki se skriva v ozadju komunikacijskih odzivov, ki so izgubili povezavo s svojo življenjsko esenco (potrebe).
Ko uspemo doumet da se izza naših moralističnih obtožb in borbe za naš prav, skrivajo naši občutki za katere smo odgovorni in s katerimi smo morda izgubili stik, ter da se izza teh občutkov skrivajo naše nezadovoljene potrebe, lahko namesto obtoževanja in okrivljanja izrazimo to kar nam je v dani situaciji dejansko pomembno ter si tako povečamo možnost, da smo dejansko vslišani in da so naše potrebe izpolnjene.
Po drugi strani pa je pomembno, da smo pravtako v obziru do potreb osebe s katero smo v dialogu in da se jim naičimo prisluhniti tako na besednem nivoju kot na nivoju, ki nam ga sporoča njihov organizem (njihovi občutki in potrebe).
Poglejmo si praktični primer razdiralne izjave, ki vsebuje besedišče diagnoz, kazni oz. grožnjo. Gre za namišljeno izjavo direktorja podjetja svojemu zaposlenemu.
Direktor: »S tako nesposobnim človekom kot si ti še nisem delal, še enga ubogega poročila ne znaš pravočasno izpolnit…, če poročilo do jutra ne bo na moji mizi, bodo sledile sankcije…!«
Kako bi lahko zgornjo izjavo prevedli v formo jezika, ki bolje podpira esenco tega kar želi direktor sporočiti? Uporabimo lahko 4 preproste korake povezovalnega jezika: observacijo, besedišče občutkov, besedišče potreb in konkretne prošnje:
Direktor: »Ko vidim da poročilo še ni oddano, me izredno frustrira in skrbi, res mi je pomembno spoštovaje naših dogovorov in učinkovitost. Mi lahko prosim poveš kaj ti preprečuje, da bi poročilo pravočasno oddal?
Medtem, ko nam nobena od izjav ne garantira, da bodo naše potrebe vslišane, se pri povezovalni različici nagibamo k pripravljenosti za stik ter radovednosti in spoštovanju osebe s katero smo v dialogu. Postavljamo se torej iz položaja poskusa nadvladovanja, v položaj enakovrednosti in želje po razumevanju in vzajemnosti.
Iz druge plati je pravtako pomembno dejstvo, da imamo kot poslušalci izjemno moč, in se lahko zoperstavimo poskusom nadvladovanja oseb s katerimi smo v dialogu, na način da prisluhnemo njihovim obtožbam, diagnozam in grožnjam, zgolj kot tragičnim poiskusom s katerimi skušajo oni zadovoljevati svoje potrebe. Ko se znotraj »balasta« komunikacijskih odzivov naučimo prepoznavanja človeških potreb, se z ljudmi, ki se izražajo lažje povežemo in tako ustvarjamo drugačno dinamiko pogovora, kvalitete stika in odnosa, kjer je v ospredju skrb za vzajemno zadovoljstvo.
Stik s svetom emocij kot potencialom našega opolnomočenja
Bistvo emocionalne inteligence kot jo razumem, je prebujanje oziroma ponovno spominjanje elementarne modrosti, ki nam je dana ob rojstvu s tem ko smo prejeli človeško telo.
Emocije niso ne dobre ne slabe, ne lepe ne grde in kot take predstavljajo zgolj izraz življenja, ki se pretaka skozi naša telesa.
Gre za našo življenjsko energijo (Emotion = energy in motion) oziroma integralno, dedno kvaliteto s katero naj se naučimo vzpostavljanja sočutnega stika, neglede na njihovo »barvo« (žalost, strah, jeza, veselje, radost…).
Občutki so torej darila naših teles, ki nas lahko usmerijo k prepoznavanju naših zadovoljenih ali nezadovoljenih potreb in nam obenem nudi energijo in navdih s katerim naj tovrstne potrebe v kolikor so nezadovoljene mobiliziramo oziroma zadovoljimo.
Ranljiva človečnost znotraj kolektivov
Ranljiv stik, ki se zgodi med dvema ali večimi osebami na nivoju enakovrednostii naših občutkov in potreb, lahko predstavlja odskočno desko za opolnomočenje naših kreativnih potencialov, ki lahko doprinesejo h ko-kreaciji rešitev oziroma strategij delovanja, katere so nam zgolj iz racionalnega vidika in omejujočih prepričanj nedostopne.
Znotraj kolektivov se pomanjkanja medsebojnega sočutnega stika ter potlačene in neizražene emocije lahko kažejo preko nemotiviranosti posameznikov za delo, pomanjkanja kreativnih idej, konfliktov med zaposlenimi ter tragičnih poiskusov nadvladovanja nadrejenih, ki so sistemsko postavljeni v pozicijo nad-moči, a velikokrat zaradi opravljanje svoje funkcije utrujeni in pod stresom.
Študija Galloup 2013 kaže, da je zgolj 13 % zaposlenih znotraj organizacij aktivno angažiranih za delo, 63% je zaposlenih, ki niso aktivno angažirani za delo, 24% pa je takih, ki so popolnoma neangažirani (Vir. Reinventing Organisation F. Laloux)
Iz drugega zornega kota, pa smo lahko znotraj »power-with« kolektivov (npr. Buurtzorg, Morning Star, BSO/Origin, Aes…) kjer se ustvarja prostor za širši spekter naših človeških potreb, deležni večje mere zaupanja in pretoka kreativnih idej, ter ko-kreacije odnosov in projektov kjer se učinkovitost ne meri zgolj iz stališča finančnih donosov ampak na način čimvečjega števila zadovoljenih potreb čimvečih oseb v čimkrajšem času.
Laloux (Vir. Reinventing Organisation F. Laloux) vidi organizacije in podjetja kot žive ekosisteme znotraj katerih naj se stroga hierarhična struktura nadgradi v pretočne sisteme porazdeljene odgovornosti in kolektivne inteligence, ki so v obziru do dolgoročnega razvojnega potenciala orgaizacije. Morda se tovrstne zamisli zdijo strašljive in utopične, a vendar bomo težko prezrli dejstva sodobnih sistemskih in strogo hierarhičnih postavitev podjetji, organizacij in institucij, ki le delno oziroma z nizko učinkovitostjo podpirajo širši življenjski potencial svojih zaposlenih.
Za konec podajam še nekaj osnovnih praktičnih nasvetov in vaj, ki so mi osebno blizu in za katere menim, da lahko služijo kot korak bližje k bolj enakovredni porazdelitvi odgovornosti in opolnomočenju posameznikov znotraj vašega kolektiva.
Nikakor ne zagovarjam dejstva, da so navedeni pristopi in napisano v tem sestavku edina prava rešitev ali usmeritev. Prepričan pa sem, da lahko preko lastnega opolnomočenja, opolnomočenja sodelavcev in kvalitetnega ranljivega medsebojnega stika najdemo življenja polne, podpirajoče in vzajemne rešitve za sodelovanje.
Vabim vas torej k raziskovanju in izpraševanju vaših lastnih načinov razmišljanja, uporabe moči in komunikacijskih odzivov ter k preverjanju ali z njimi v polnosti podpirate vaše potrebe, potrebe ljudi s katerimi sodelujete in zgodbo, ki si jo želite pripovedovati in živeti v obziru do širše skupnosti človeštva, okolja in naših zanamcev.
Nasveti, znanja in sistemi, ki jih lahko aplicirate v vaši organizaciji za namen ustvarjanja večje medsebojen povezanosti:
– Odnos človek s človekom in ne funkcija s funkcijo:
v medsebojnih odnosih se pričnimo obnašati kot človek s človekom neglede na funkcijo ki jo opravljamo. Zavedajmo se, da smo z vidika človeških potreb enakovredni in da ni nihče več ali manj vreden in da se za vsakim vedenjem skrivajo poskusi zadovoljevanja določenih potreb. Izurimo se iz veščin empatije, skrbimo in naslavljajmo potrebe, ki vznikajo znotraj naših odnosov.
-Strukturirajmo sestanke, ki omogoča pristen medčloveški stik:
Sestanki znotraj kolektivov naj bodo razdeljeni na vsaj 2 dela:
1.Povezovalni del sestanka, ki je namenjen temu, da so lahko posamezniki slišani s tem kako se počutijo, kaj jim je pomembno, kaj jih moti, kaj se jim dogaja v življenju izven službe, kaj proslavljajo, obžalujejo…
2.operativni del sestanka: namenjen nalogam, planiranju, sklepanju dogovorov, strukturi delovanja podjetja, prodaji, marketingu…
3. sestanke naj pripravi in vodi vsakič druga oseba, ki deluje znotraj organizacije. Izognimo se temu, da bi jih vedno vodila ena in ista oseba npr. direktor. Na ta način spodbujamo kreativno angažiranost ostalih članov ter ustvarjamo prostor enakovrednosti, učenja in inovativnosti ter obenem »breme« vodenja porazdelimo.
–Učenje jezika nenasilne komunikacije (NVC) za zaposlene:
Veščine NVC komunikacije lahko bistveno pripomorejo k izboljšanju kvalitete stika med zaposlenimi, pri jasnosti komunikacije in pri odpravljanju konfliktov. Pristop uporabljajo tudi nekatera večja podjetja kot npr. Microsoft…
Pristop se nanaša tako na formo jezika, esenco naše sporočilnosti, načine razmišljanja, komunikacije in uporabe moči. Vsebuje 3 osnovne stebre:
a)Samo-empatija: veščina s katero si lahko pomagamo do sočutnega stika s seboj ko smo vznemirjeni, pod stresom oz. kako drugače izven svojega centra.
b) Empatično poslušanje: veščina s katero si lahko pomagamo do globljega stika in razumevanja sodelavcev ter se obenem naučimo simultanega prevajanja razdiralnega jezika obtožb, okrivljanja in diagnoz v jezik občutkov in potreb, ki povečuje možnost za globlji medsebojni stik.
c) Avtentično izražanje: veščina s katero se lahko izrazimo v vsej svoji avtentičnosti in si hkrati povečamo možnost, da nam drugi želijo prisluhniti.
–Sistemi za reševanje konfliktov in mediacija
V kolikor se zaposleni naučijo tehnik pristopa NVC komunikacije, so lahko drug drugemu v podporo v primeru stresnih situacij, konfliktov in trenj. Že prej opisane NVC tehnike v veliki meri zmanjšajo možnost, da do konfliktov sploh pride ali pa da eskalirajo
–Kotiček za mediacijo:
znotraj organizacije ustvarimo mediacijski kotiček z jasnimi koraki, navodili in postopki za izvedbo mediacije ena na ena. V kolikor je potrebno lahko podporo znotraj mediacije med dvema zaposlenima nudi tretja oseba/zaposleni, ki ima dovolj znanja in pripravljenost nuditi podporo.
Praktične vaje za emocionalno ravnovesje in premagovanje stresa na delavnem mestu:
-empatični stik: roke položimo na svoje prsi in si dovolimo občutit svoje trenutne občutke ter jih zaobjamemo in sprejmemo takšne, kakršni so. Dodajamo dih in se zavedamo, da naši občutki ne morejo biti napačni in da predstavljajo izraz življenjske energije znotraj našega organizma. Na svoj način jim lahko nudimo ljubečo pozornost in Izrečemo ljubečo dobrodošlico. (čas izvedbe 3-10 minut)
-dihalne vaje:
a) Na vsako uro oziroma po potrebi, za trenutek prenehamo z vsemi aktivnosti, se vsedemo, zapremo oči, si položimo roke na trebuh in prsni koš ter izvedemo 10 globokih vdihov v predpono, prsa in v glavo. Vajo lahko ponovimo dvakrat ali trikrat, ter opazujmo spremembo razpoloženja (čas izvedbe 1-3 minute)
b)V kolikor smo pod velikim stresom lahko izvedemo napredno različico vaje: prenehamo z vsemi aktivnosti, se vsedemo, zapremo oči, si položimo roke na trebuh in prsni koš ter izvedemo 30 globokih vdihov v predpono, prsa in v glavo. Ko zadnjič izdihnemo, izdih zadržimo, dokler lahko in nato še enkrat globoko vdihnemo ter vdih zadržimo za 15 sekund (čas izvedbe 3-7 min)
-stik z gravitacijo: Prenehajmo z vsemi aktivnostmi in skušajmo začutit podporo, ki nam jo nudijo tla. Težo svojega telesa sproščajmo v tla, skušajmo začutit lastno težo in pritisk, ki ga s svojim telesom ustvarjamo ob tla. Zavedajmo se situacije v kateri se v življenju nahajamo in da nas gravitacija nosi hkrati z vsemi našimi preizkušnajmi in težavami in z vsem kar smo… (čas izvedbe 1min-3min)
-poslušanje ritmičnega bobnanja: Na spletu poiščemo glasbo monotonega ritma bobna (frekvence cca 220 bpm) in ga poslušamo do 15 minut (lahko tudi na slušalke) to bo vplivalo na naše možgansko valovanje, ki bo prešlo bližje »tetha« stanju, za katerega je značilna umirjenost, večja odprtost za ideje, videnje širše slike…
-vaja hvaležnosti: zapišemo ali izračemo 10 stvari za katere smo hvaležni, lahko jih tudi podelimo skupaj s sodelavci. V kolikor imamo slab dan, pa poiščemo 20 stvari, ki so nam že dane in za ketere smo hvaležni. Na ta način preusmerjamo svojo pozornost na vso podporo, ki jo že prejemamo, kar vpliva na naše celotno psihofizično stanje in zaznavanje življenja.
Osnovne stvari za katere smo lahko hvaležni so lahko npr: naše srce, ki vsak dan udari približno 100 000 krat, možnost da lahko dihamo, naše telo, hrana in voda, ki jih imamo na voljo, prijatelji, družina, dom, obleka…
V pomoč pri tej vaji nam je lahko tudi dejstvo, da nas lahko obisk smrti preseneti, kar postavlja tovrstne darove v drugo perspektivo. (cca 150 000 ljudi umre vsak dan na zemlji)
-stresanje celotnega telesa:
Ko smo pod stresom ali drugače vznemerjeni, lahko pričnemo z aktivnim stresanjem celotnega telesa, ki naj traja vsaj 5-7 minut, nato si oddahnimo in nadaljujemo z delom.
-glasba in ples: Izrazni ples in gibanje, ki je fokusirano na določen emocionalni naboj oziroma počutje, je izredno učinkovita metoda za transformacijo in pregibavanje tovrstnih emocionalnih stanj. Zavrtimo si lahko pesem, ki nam je všeč ter zaplešemo ali se gibamo ob glasbi, poleg tega se lahko podpremo z aktivnim in globljim vnosom kisika, stikom z našo interocepcijo in silo gravitacije (3-5 minut).
Za izvedbo delavnice nenasilne (NVC) komunikacije za vodje ali zaposlene v vašem podjetju lahko pišete na Javorvogelnik@gmail.com
Javor Škerlj Vogelnik je dipl. prof. psihologije športa, ki od leta 2015 deluje kot trener NVC komunikacijskih veščin v poslovnem okolju, na univerzah, v mladinskih centrih in drugih organizacijah. Nenasilna oz. povezovalna komunikacija mu predstavlja most k poglobljenemu stiku s seboj in drugimi, hkrati pa ga navdušuje njena praktična uporabnost v vsakdanjem življenju in odnosih. Iz želje po poglabljanju znanja in širjenju tovrstnega pristopa, je leta 2016 vstopil v proces certifikacije za mednarodnega trenerja pri Centru za nenasilno komunikacijo (www.CNVC.org). Med drugim se v tujini Izobražuje tudi iz gibalno terapevtske metode Movement Medicine, ki združuje znanja sodobne nevroznanosti in tradicionalnih šamanskih praks.
Članek je bil objavljen v reviji Svet kapitala.